Shranjevanje semen rastlin

Na vrtu vsakoletno sadimo raznovrstne rastline, katerih seme lahko pridelamo in shranimo za naslednjo sezono.

Najprej potrebujemo zdravo in močno rastlino (po možnosti več) iz katere bomo odvzeli seme. Pomembno je, da vemo ali je rastlina križanec se pravi, da je nastala s križanjem dveh različnih sort iste vrste (rastlina se opraši s pelodom z druge sorte) ali je nastala s križanjem dveh istih sort. Potomci križanca ne bodo imeli enakih lastnosti kot matična rastlina. Rastlina mora biti samooprašna ali tujeprašna (opraši jo veter, žuželke, človek…) in ločena od drugih sort iste vrste, zato da ne pride do križanja, s tem dobimo kvalitetno, kaljivo seme. Seme, ki ga pridobimo iz že zrastlih križancev, naslednjo sezono ne bo dalo iste rastline ali sploh ne bo kalilo.

Tista rastlina iz katere bomo letošnjo sezono odvzeli seme, ne bo primerna za uživanje, saj mora seme dozoreti. Našo matično rastlino (rastlina, iz katere bomo odvzeli seme) moramo pustiti cveteti, tako da razvije plod v katerem je skrito seme. Iz rastline odvzamemo plod, iz njega pridobimo seme, ki ga nato dobro očistimo z vodo. Nato ga damo sušiti – lahko na sonce, vendar ne na direktno svetlobo ali v pečico in sicer ne na več kot 38°C. Pomembno je, da je ta postopek čimbolj učinkovit. Preden se lotimo shranjevanja mora biti seme popolnoma suho.

Seme shranimo v papirnatih vrečkah ali steklenih kozarčkih, ki jih označimo z imenom rastline in datumom shranitve.

Embalažo s semeni shranjujemo v suhem, hladnem prostoru, kjer se temperatura giblje med 5 in 8°C, priporočljivo je, da zračna vlaga v prostoru ne preseže 40%. Tako se ohranja kalivost in kakovost semen.

Če shranimo seme, ki ni bilo dovolj posušeno, se bo pojavila plesen. Ko se to zgodi, seme ni več primerno za uporabo, zato ga je potrebno zavreči. Tudi pri skladiščenju se lahko pojavijo težave kot so nihanje temperature in vlage, kar lahko hitro zmanjša kakovost semen ali jih celo uniči. Možno pa je tudi, da se v semenu pojavijo škodljivci – lahko pridejo tja že med semeni ali pa se pojavijo kasneje (pridejo iz prostora v vrečko).

Ko se začne nova vrtnarska sezona preverimo kaljivost semen. To naredimo tako, da semena za nekaj dni položimo na mokro vato/papirnato brisačo. Če po nekaj dneh ne vzklijejo potem jih ne moremo uporabiti, saj iz njih ne bo zrastla nova rastlina.

Spomladanska dela na vrtu

V spomladanskih dneh, se pričnejo dela na vrtu. Zemljo je treba pred obdelavo dobro pripraviti, saj bo to najboljše za rast naših rastlin. Najboljše je, da s pripravo gredic začnemo nekaj dni pred setvijo novih rastlin, hkrati pa tudi pomladimo in poskrbimo za starejše rastline.

RAHLJANJE ZEMLJE

Zemlja mora biti za obdelovanje dovolj suha (da se ne prijemlje na čevlje in orodje), saj tako ne uničimo živega sveta v tleh. V nasprotnem primeru zemljo zbijemo, kar pomeni, da okolje ni več optimalno za rast. Zemljo je treba prezračiti (nujno za organizme v tleh) in sicer tako, da jo zrahljamo (z vilami, motiko ali rahljalnikom) do globine 20-25 cm. Najboljše je to narediti jeseni. Če smo bili jeseni prepozni, lahko prerahljamo tudi spomladi (nekaj dni pred setvijo), vendar ne smemo intenzivno prekopavati z lopato – tako se zmešajo plasti in uniči struktura tal, ki skrbi za učinkovito kroženje hranil, vode, zraka ter organizmov med koreninami in tlemi. Intenzivno lahko prekopavamo le pri močno zbitih tleh, npr. tam, kjer so opazne zbite grude. Sproti odstranimo še čim več plevela (skušamo se izogniti temu, da plevel presekamo, saj se tako ne bo množil). Rastline za rast potrebujejo ustrezno strukturo (dovolj zračna, ne zbita tla).

GNOJENJE TAL

Rastline za rast porabijo veliko hranil, zato je nujno vsakoletno dodajanje. Vse rastline pa niso enako zahtevne kar se tiče količine gnojil, zato jo je treba prilagajati glede na potrebe rastlin. Spomladi se gnoji s kompostom, pridelanim iz organskih odpadkov, lahko pa tudi z dobro uležanim hlevskim gnojem, oboje – tako kompost (sestavljen iz vseh vrtnih in kuhinjskih odpadkov, nedozorelega vrtnega plevela, pokošene in delno osušene trave, listja, praproti, slame, stelje, žagovine, šite, listnega plevela, saj…)  kot tudi gnoj, natrosimo okrog 8 cm visoko okrog rastlin. Gnojenje s hlevskim gnojem se na težkih tleh sicer bolj priporoča jeseni – potrosimo ga po gredicah, pustimo stati čez zimo in spomladi le zagrnemo v zemljo (težja kot so tla, plitveje ga zaorjemo – zaradi zvečanja zračnosti tal), na lažjih tleh pa ga zaorjemo spomladi.

OBREZOVANJE

Spomladi obrezujemo trajnice. Z rezjo odstranimo poškodovane in odmrle vejice, s čimer spodbudimo rast novih. Redno obrezovanje poskrbi za pomlajevanje rastlin, saj drugače olesenijo, iz njih pa ne rastejo več mladi poganjki na katerih bi potem zrasli cvetovi, prav tako pa spodbudi gostejšo rast in bujnejše cvetenje. Najprimernejši čas je spomladi, v dneh ko ni več nevarnosti pozebe in preden nastopi brstenje. Če želimo daljše cvetenje in ne potrebujemo nujno semena, lahko cvetove porežemo, preden se razvije seme (energija se bo tako usmerila v rast cveta, namesto v tvorbo semena).

Razmnoževanje zelišč

V spomladanskih mesecih, ko se začnejo dela na vrtu si lahko povečamo zeliščni vrt. V nadaljevanju najdete uporabne nasvete, na kakšne načine se lahko lotite dela.

Najpogostejše oblike razmnoževanja: razmnoževanje s semeni, deljenje korenine in razmnoževanje s potaknjenci.

Nova rastlina lahko zraste iz kateregakoli dela rastline (npr. poganjka, dela poganjka ali korenine ter lista) ter ima popolnoma iste genske lastnosti (npr. ista barva cvetov) kot rastlina iz katere smo vzeli del, vendar morajo iz nove rastline pognati in se tudi razviti vsi deli, ki so potrebni za samostojno rast rastline -  korenine, listi, steblo …

Za razmnoževanje so pomembne razmere, ki vplivajo na rast:

  1. Stanje rastline (nima bolezni, stanje hormonov, ki vplivajo na rast…)
  2. Okolje (temperatura, vlaga, svetloba)
  3. Umetno ustvarjanje optimalnih razmer (dodajanje avksinov – rastnih hormonov, ki poskrbijo za hitrejšo rast korenin, redno zalivanje, dodajanje hranil, umetna osvetlitev, uničevanje škodljivih mikroorganizmov, ki povzročajo propad rastline).

SEMENA

Najbolj znana metoda razmnoževanja rastlin je vsekakor setev, ki ima velik pomen pri ustvarjanju novih rastlin, saj tako na novo razmnožene rastline dobijo boljše lastnosti kot predhodniki. Tista rastlina, ki se razvije iz semena je lahko identična rastlini iz katere je bilo seme odvzeto, ji je samo podobna ali pa čisto drugačna.

Enoletna in dvoletna zelišča sejemo na prosto, na grede, ki smo jih jeseni prekopali. Spomladi (konec aprila ali začetek maja) zemljo razrahljamo in pograbimo. Pomembno je, da sejemo spomladi, ko je zemlja že dovolj ogreta, da bo seme vzklilo. Naredimo plitve, ravne jarke, ki naj ne bodo preveliki. V jarke položimo posamezna semena in pazimo, da je med njimi razdalja,ki jo prilagodimo glede na to, kako velika bodo zelišča, ko bodo zrasla. Če bodo večja, sadimo na večje razdalje  (70-100cm), če bodo manjša pa na manjše (20-30 cm). Nato jarke zasujemo s tanko plastjo zemlje (1-1,5cm). Če so noči še hladne, zakrite jarke prekrijemo s kopreno, saj lahko hladen zrak uniči rastlino, ki bo pognala.

Lahko pa semena sejemo že prej, v posode, vendar v rastlinjake ali na okenske police. Ko seme vzklije, posode še nekaj časa pustimo v notranjih prostorih, nato pa jih prestavimo ven (na balkon ali teraso), da se navadijo na hladnejše razmere. Po treh do petih tednih pa jih lahko presadimo na vrt.

Razmnoževanje s semeni poteka tudi tako, da se rastline med seboj križajo npr. če imamo na vrtu posajena origano in meliso, je verjetno, da bo iz semena zrasel križanec, katerega vonj bo mešanica obeh. Zelišča, ki jih lahko razmnožujemo s semeni: drobnjak, kamilica, peteršilj, koromač, meta, …

 

RAZMNOŽEVANJE Z DELITVIJO RASTLIN

To je ena izmed najbolj neposrednih oblik razmnoževanja – delitev odraslih rastlin. Izberemo si matično rastlino (npr. timijan na vrtu), ki je zdrava, močna in ji odvzamemo del korenine, lista ali stebla. Ta del se kasneje razvije v novo, samostojno rastlino, ki je enaka matični rastlini. S to obliko razmnožujemo trajnice, ki po več letih rasti tvorijo močno skupino, grmičaste oblike. V takšnih skupinah so poganjki utesnjeni, zato je to najprimernejši način razmnoževanja. Tiste rastline, ki rastejo v večjih skupinah, razdelimo na samostojne, močno rastoče dele rastline, ki so sposobni samostojne rasti. Takšen način razmnoževanja pômladi rastlino.

Zgodaj spomladi izkopljemo koreniko in jo z rokami ali nožem razrežemo tako, da dobimo za pest velike kose in pazimo, da ima vsak del zdrave korenine ter močan poganjek. Te dele nato posadimo enako globoko kot so bili pred izkopom in jih dobro zalijemo. Ne smemo jih deliti med rastjo in cvetenjem. Če jih poškodujemo smo lahko brez skrbi, saj se bodo rane same zarasle. Na takšen način razmnožujemo: timijan, majaron, origano, meto, žajbelj, kamilico, …

POTAKJENCI

Vse o pripravi potaknjencev si lahko preberete tukaj.

Zelišča, ki so primerna za razmnoževanje s potaknjenci: meta, žajbelj, rožmarin, timijan, origano, sivka, …

Priprava potaknjencev

Poznamo več načinov razmnoževanja rastlin, ena najlažjih metod pa je s stebelnimi potaknjenci. Za pripravo potaknjencev je pravi čas od začetka pomladi do zgodnjega poletja, lahko pa jih pripravimo tudi jeseni. Za zelene potaknjence je priporočljivo uporabljati nove poganjke, zato je dobro, da rastline po končanem cvetenju, krepko pomladimo. Razmnoževanje s potaknjenci je nespolni način razmnoževanja, saj lahko material za potaknjence dobimo iz poganjkov, listov, listnih brstov ali korenin zrele rastline in jim za neodvisen razvoj manjkajo nekateri deli.

Nekaj osnovnih stvari, ki jih moramo vedeti o potaknjencih:

  • Najpogostejši so zeleni potaknjenci
  • Sadimo jih v lončke, nato jih presadimo na vrt
  • Ta metoda je primerna za razmnoževanje večine zelenih rastlin
  • Potikamo jih v času brstenja rastlin do končnega razvoja poganjkov
  • Rastline iz potaknjencev so genetsko identične matični rastlini

Postopek priprave potaknjencev:

  1. IZBEREMO ZDRAVO MATIČNO RASTLINO

Za potaknjence je najbolj primerna rastlina, ki je dovolj velika, da je rez za potaknjence ne bo poškodovala. Ni priporočljivo, da je rastlina bolna, ji odpadajo ali se ji sušijo listi. Izogibamo se listom, ki imajo prisotne cvetove ali popke (kjer rastlina raste in opazimo nerazvite, majhne liste), če so prisotni, jih odstranimo. Prisotnost cvetov lahko ovira ukoreninjanje, saj se več energije porablja za rast cvetov, zato je manj ostane za razvoj korenin.

    1.  LONČEK S SUBSTRATOM

Za vzgojo potaknjencev potrebujemo lončke manjših premerov (10 cm) ali platoje za vzgojo sadik. Napolnimo jih lahko s substratom za potaknjence, ki ima posebej prilagojeno sestavo in omogoča hiter razvoj koreninskega sistema, lahko pa uporabimo tudi navadno vrtno zemljo, vendar pazimo, da ni onesnažena , se pravi, da prej nismo uporabljali pripravkov za uničevanje škodljivcev in plevela, gnojil (onesnaževalci uničijo

potaknjence še preden odženejo korenine).

Veliko rastlin bo pognalo korenine že, če jih bomo za nekaj časa namočili v kozarec z vodo. Večina takšnih ne bo preživela presaditve v zemljo, saj so korenine prešibke. V zemlji potaknjenec dobi vsa za rast potrebna hranila, ki jih v vodi ni, ter so potrebna za optimalno rast korenin (fosfor, kalij, dušik…).

 

  1. STEBLA ZA POTAKNJENCE

Poiščemo najboljša stebla za potaknjence. Priporočljivo je, da izberemo zelene, neolesenele dele rastline in sicer močne, enoletne poganjke brez cvetov. Najboljše je, da jih porežemo pozno pomladi ali zgodaj poleti.  Nova rast je pri zelenih lažja kot pri starih, že olesenelih. Najboljša so stebla, ki imajo kolence (mesto na steblu, kjer izraščajo listi), saj bodo iz tega pognale nove korenine.  Če se potikanja ne bomo lotili takoj, jih shranimo v plastično vrečko (zaradi zadrževanja vlage), vendar za največ nekaj ur.

  1. PRIPRAVA STEBLA

Ni treba, da je steblo dolgo, dovolj je 5 do 10 cm, z vsaj dvema listoma in enim kolencem.  Izbrani del odrežemo pod kolencem – nastane rezna ploskev - zato, da bodo čim hitreje odgnale nove korenine. Prerežemo čez sredino kolenca z ostrimi škarjami ali nožem. To bo povečalo možnost ukoreninjenja iz te točke. Pustiti moramo vsaj en list, ki je nujen za fotosintezo, druge pa odstranimo, saj preko njih poteka izhlapevanje vode (izhlapevanje preko listov omogoča tok hranil iz korenin proti višjim delom rastline – tega v primeru potaknjenca ne želimo, saj je naš cilj čim hitrejše ukoreninjenje). Če so listi zelo veliki, odrežemo zgornjo polovico.

  1. POTIKANJE POTAKNJENCA

V lonček naredimo luknjico (z debelejšo palčko ali prstom)  in potaknjenec potaknemo dva do tri centimetre globoko.  Biti mora tako trdno v zemlji, da ga rahel veter ne bo podrl. Luknjico nato zapolnimo z zemljo in potaknjenec rahlo zalijemo (ne preveč). Lonček s potaknjencem damo na toplo in svetlo mesto (izogibamo se direktni svetlobi). Skrbimo, da je zemlja ves čas rahlo navlažena, vendar voda ne sme zastajati, saj to povzroči gnitje korenin.

 

 

 

Slez ali ajbiš (Althea Off.) – korenina

Navadni slez je od 60 – 200 cm visoka trajnica z vretenasto, močno razraščeno belo korenino. V korenini se nahaja kar 35% sluzi, ki predstavljajo glavno zdravilno učinkovino v slezu. Korenine vedno kopljemo pozno jeseni ali pozimi, to pa vsekakor ni lahka naloga. So namreč močno razraščene globoko v zemljo, zato pri nas pri izkopavanju slezovih korenin sodeluje kar cela družina 😉

Sluzi so mešanica polisaharidov, ki so v osnovi sladkorji in so neobstojni pri temperaturah, višjih od 40°C in na sončni svetlobi. Izkopano korenino dobro operemo, nato jo osušimo in narežemo na tanke rezine. Sušimo jo pri temperaturi do 35°C v temnem prostoru.  korenina sleza

Korenine sleza uporabljamo  v sirupih ali čajih proti suhemu kašlju, saj obložijo sluznico in preprečujejo dražljaj na kašelj. Čaj pripravimo kot dekokt, to pomeni, da sušeno korenino za 10-12 ur pustimo stati v mlačni vodi nato odcedimo in pijemo po požirkih. Takšno tekočino lahko sladimo s sladkorjem ali medom in za boljši okus segrejemo do maksimalno 40°C.  Če pripravljamo sirup, dekokt zmešamo z raztopljenim sladkorjem (sladkor:voda=1:1) ali pa z medom. Takšen sirup ni dolgo uporaben, saj zaradi obdelave pri nizkih temperaturah ne uničimo plesni in kvasovk, ki so glavni kvarljivci.

slez

Najboljše je, da si tak sirup pripravljamo sproti, ko zbolimo in ga ta čas hranimo v hladilniku. Za dekokt vedno uporabimo 1 žličko korenine na 2dl vode oz. če ga pripravljamo za sirup, 1 žličko korenine na 1dl vode.

Korenina sleza pa je nepogrešljiva tudi pri negi kože. Mili namreč srbečico in je odlična za suho kožo. Na koži naredi zaščitni sloj, ki preprečuje vnetja in pospešuje celjenje ran. Kožo navlaži in zmehča, po negi je prožna in vidno napeta. Zaradi odličnih vplivov na kožo je pogosta sestavina kozmetičnih izdelkov.

Sama ga dodajam v oljni odstranjevalec ličil s svežimi izvlečki zelišč, ki kožo intenzivno očisti in nahrani, da je spet mehka in sijoča.

Sveže zmečkane liste lahko uporabiš kot obkladek na pike žuželk. V listih je 3-4 manj sluzi, kot v korenini, zato v zdravilne namene običajno uporabljamo korenino. Suho korenino vedno shranjuj v steklenem kozarcu, zaščiteno pred svetlobo in soncem.

Slez ima veliko divjih sorodnikov, ki imajo sicer tudi zdravilne učinkovine, vendar v precej manjših količinah, zato vedno preveri, da imaš na vrtu res čisto vrsto sleza 😉

Regrat (Taraxacum Off.) – korenina

regratJeseni, ko se rastline pripravljajo na preživljanje zime, hranilne snovi kopičijo v korenine, da imajo spomladi zalogo za ponovno rast. Zato je jesenski čas najprimernejši za izkopavanje zdravilnih korenin.

 

Korenine vedno skrbno izkopljemo in pazimo, da ne izkopljemo kakšne strupene korenine. Nadzemni del, torej listje, odrežemo nekaj cm nad korenino, da zdravilni mleček ne izteka. Nato jo dobro umijemo, najboljše z manjšo ščetko in osušimo ter nato dobro posušimo. Sušimo jih na temperaturi okoli 40°C in spravimo v steklen kozarec, napolnjen do vrha ter dobro zapremo. Pred uporabo jo zdrobimo v terilniku, če delamo etanolni izvleček pa uporabimo svežo korenino, jo dobro operemo in na drobno narežemo ter namočimo v etanol. Pollitrski steklen kozarec napolnimo do polovice z regratovo korenino, nato pa do vrha nalijemo 60% etanol.

korenina-regrata

Korenina regrata je prava zakladnica zdravja. Tekom 2. svetovne vojne so jo pražili in uporabljali kot nadomestek kave, danes pa iz nje pripravljamo čaj ali pa pripravimo tinkturo. Odlična je pri razstrupljanju telesa in kot podpora hujšanju ter pomoč pri izginjanju celulita, saj spodbuja presnovo in izločanje vode iz telesa. Ker vsebuje veliko kalija ni skrbi, da bi se zaradi povečanega izločanja vode v telesu pojavilo pomanjkanje kalija.

Pomaga pri izločanju žolča in raztapljanju ledvičnih kamnov. Zaradi velike vsebnosti železa je odličen dodatek k prehrani pri slabokrvnosti.  Pri žolčnih kamnih je priporočljivo uživanje 3x dnevno po 15 kapljic tinkture ali 2dl čaja.

 

regratova-korenina

Ali veš, da korenina regrata vsebuje več vitamina A kot korenje? Vitamin A je izredno pomemben za zdravje oči, krepi imunski sistem in izboljša odpornost ter izgled kože.

Korenina regrata spodbuja delovanje trebušne slinavke, zato znižuje krvni sladkor in se priporoča sladkornim bolnikom. Lajša bolečine pri obrabljenih sklepih in vnetju išiasa.

Uživanje posušene regratove korenine pomaga pri uničevanju rakavih celic, kar so potrdili z raziskavami na primeru raka krvnih celic - levkemije. Raziskovalci so dokazali močno delovanje izvlečka regratove korenine na rakave celice, ki so po tretiranju z izvlečkom regratove korenine prešle v celično smrt in se izločile iz telesa.  Pri rakavih obolenjih se priporoča pol žličke zdrobljene suhe regratove korenine, kot prevretek, 3x na dan, kot podpora kemoterapiji.

 

regratov-čaj

14 dnevna kura z regratovo korenino pospeši prebavo in izločanje strupov iz telesa, okrepi tvoj imunski sistem in prečisti telo. Zato se hitro odpravi na travnik in si zagotovi svojo merico zdravja 😉

In ne pozabi, sušeno korenino vedno shranjuj v dobro zaprtem, čimbolj napolnjenem steklenem kozarcu na temnem mestu. Zdrobi jo pred uporabo, tako bodo učinkovine ostale polno aktivne.

Prezimovanje sredozemskih zelišč

Letos nas jesen razvaja s soncem in toplimi dnevi, vendar pa so se temperature že spustile tudi pod 0°C. Če še nisi zaščitil oz. zaščitila svojih rastlin pred mrazom, je sedaj zadnji čas 😉

Cvetki sva ravno presadili citronko (Aloysia triphylla), ki resnično slabo prenaša mraz. Vsako leto jo pozno jeseni preseliva v rastlinjak, kjer večina sadik uspešno prezimi. Vedno jih presajava po prvi slani, saj jo preživijo le najbolj odporne rastline in tako prideva do odpornih in zdravih sadik, ki jih lahko razmnožujeva naprej. Bistvenega pomena je, da rastlino dovolj globoko zakoplješ v zemljo, korenine morajo obdržati dovolj zemeljske grude iz prvotnega rastišča, nato pa jo še zmerno zalij. Obrežeš jo skoraj do tal, pustiš dva ali tri stebelca,dolga  10-20 cm, iz katerih bodo spomladi pognali poganjki. Podobno lahko storiš  tudi z rožmarinom in ostalimi zelišči, ki v celinskem podnebju ne prezimijo.

Pri prezimovanju je važno, da rastlino postaviš v neogrevan prostor, kjer je opazna razlika med dnevno in nočno temperaturo ter podobna vlažnost, kot zunaj. Rastlina mora imeti na voljo vodo in svetlobo, zato je tudi pozimi ne pozabi zaliti. Še najboljše se obnese zaščita z debelo plastjo slame nad zemljo, ki bo preprečila zamrzovanje tal, čez rastlino pa položi manjši steklenjak, ki jo bo zaščitil pred slano in zmrzaljo.

Prezimitev je odvisna od dolžine zime in odpornosti rastline. Če ti kakšna rastlina odmre, razmnožuj tiste, ki so preživele, saj bodo tudi njihovi potomci verjetno dobro prezimovali 😉

Njivska preslica (Equisetum arvense) kot gnojilo in škropivo

Ker vsebuje veliko silikatov, jo uporabljamo proti plesni, rji, škrlupu, pršici in rdečemu pajku (na sadnem drevju).

Priprava škropiva ali gnojila:

150g posušene preslice namočiš preko noči v 10l vode. Zjutraj prični s kuhanjem, mešanica naj vre 30 minut. Vse skupaj pokrij in ohladi. Nastalo tekočino razredči v razmerju 1:5 (1 liter prekuhane preslice razredči s 5 litri vode). Precedi in ob sončnem vremenu poškropi prizadete rastline. To škropivo lahko kombiniraš s škropivom iz koprive, v razmerju 1:1, dodaš lahko tudi kakšno žlico kamilice in ognjiča. Če pripravljaš gnojilo pa namoči koprive za dober dan ali dva v vodo, dodaj pest gabezovih listov, in pred zalivanjem še prekuhano preslico. Gabez vsebuje   veliko dušika, ki je za rast rastlin in razvoj plodov zelo pomemben.

Škropivo rastline okrepi, če jih z njim zaliješ, pa tudi pognoji. Preslico dodaj tudi na kompost, saj bo obogatila njegovo hranilno vrednost, enako velja tudi za koprivo in gabez 😉

Zatiranje plesni na zelenjavnem vrtu z zelišči

V večdnevnem deževnem vremenu se na naše rastline rade naselijo plesni, še posebej je v deževnih poletnih dneh na udaru paradižnik. Sama si v takšnih vremenskih pogojih vedno pripravim zeliščni pripravek, ki moje vrtnine zaščiti pred napadom plesni 😉

In sicer za pripravo Cvetkinega eko zeliščnega škropiva potrebuješ:

5g sveže njivske preslice (Equisetum arvense)

2 žlički posušene kamilice (Chamomilla recutita)

2 žlički posušenega žajblja (Salvia off.)

2dl mleka
Najprej svežo preslico razreži in jo namoči v vodo. Segrej jo skoraj do vrelišča in nato vzdržuj temperaturo pol ure. Nato lahko pripravek precediš. Medtem, ko se preslica namaka v vroči vodi, lahko pripraviš poparek kamilice in žajblja: po dve čajni žlički obeh zelišč prelij z vrelo vodo (2dl)  in po 15 minutah precedi. Ko imaš vse tri izvlečke pripravljene, jih prelij v eno posodo, dodaj mleko, premešaj in škropivo je pripravljeno 😉 Če uporabljaš domače mleko, ga dodaj samo kakšen deciliter, predelanega, kupljenega v trgovini, pa lahko dodaš več.

Sama paradižnike s takim pripravkom škropim v deževnih dneh in preventivno 1x tedensko. Pazi, da škropivo ne prihaja v stik s tlemi, saj žajbelj zavira rast in razvoj tudi koristnih mikroorganizmov v tleh.

Pa obilen in okusen pridelek ti želim 😉

Presajanje zelišč iz narave na vrt

Gotovo si že kdaj pomislil oz. pomislila na presajanje kakšnega zunaj rastočega zelišča na svoj vrt in si tako olajšal oz. olajšala nabiranje in spravilo. Pred presajanjem moraš premisliti, kakšno rastlino boš presajal, torej kakšno rastišče ji ustreza. Npr. kisla ali alkalna tla, sončna ali senčna lega, dobro odcedna tla ali mokra področja,…

Sama sem že poskusila presaditi tavžentrožo, kar mi je tudi uspelo. Ustrezajo ji rahlo kisla tla na zmernem soncu, paziti moramo, da je ne okopavamo pregosto in da jo pred zimo dovolj zagrnemo z zemljo. Ob mokri zimi in zmrzali se lahko zgornja plast zemlje dvigne, kar povzroči dvig korenin, ki zmrznejo in zaradi tega rastlina odmre. Pri nabiranju, tako v naravi, kot na vrtu je pomembno, da jo odrežemo in ne trgamo, saj jo zaradi plitkih korenin hitro izpulimo in uničimo. Sadiko pa lahko jeseni kupiš tudi pri meni.

Ne priporočam ti, da se lotiš presajanja arnike, ki uspeva na specifičnih tleh, biti morajo namreč ustrezno kisla in hkrati odcedna. Če si želiš gojiti arniko doma, ti priporočam nakup ameriške arnike, ki ima enake učinkovine in brez težav uspeva na vrtu. Kupiš jo lahko pri meni 😉

Dokaj uspešno lahko na vrt presadiš tudi šipek, šentjanževko in materino dušico. Šipek posadi na zmerno sončno lego, kjer je prisotne dovolj vlage, medtem ko šentjanževka in materina dušica ljubita peščena  in dobro odcedna tla na sončni legi. Običajno rastline presajamo aprila ali maja in jeseni, septembra, najboljše v deževnih dneh.