Peteršilj spada v družino kobulnic (Apiaceae) in je dvoletnica, kar pomeni, da v prvem letu rasti tvori močno korenino in nadzemni del, v drugem letu pa požene kobulaste cvetove, na katerih se tvori seme, in odmre. Njegovi sorodniki so kumina (Carum carvi), janež (Pimpinella ansium), komarček (Foeniculum vulgare), zelena (Apium graveolens),…
Peteršilj sejemo spomladi, ko se nočne temperature ne spuščajo več pod 8°C. Posejana semena le plitko prekrijemo z zemljo (do 1mm), saj seme drugače ne bo kalilo. Seme peteršilja kali okrog 45 dni, če ga sejemo v prehladno prst, pa se lahko kalivost semen precej zmanjša. Kaljenje dodatno otežujejo tudi furanokumarini v semenski ovojnici. Poznamo dva klasična kultivarja peteršilja in sicer gomoljni (P. crispum var. tuberosum) in listnati peteršilj (P. crispum var. crispum).
Cvetkin nasvet: kalitev pospešimo s 24 urnim namakanjem semen v topli vodi ali zamrzovanjem
Listnati peteršilj gojimo z razmikom 10cm, medtem ko gomoljnemu ustreza večja razdalja, okrog 20 cm med posameznimi rastlinami. Sorazmerno dobro prenaša tudi presajanje, svetujem vam, da ga presajate ob velikosti 10-15cm (nadzemni del) in ga pred presajanjem obrežete, torej odrežete stebla z listi kakšne 3cm višje od prehoda korenine v steblo. Tako se bo prej ukoreninil, saj rastlina ne bo trošila odvečne energije za vzdrževanje listov in bo le-to usmerila v rast in tvorbo novih poganjkov.
Peteršilj dobro uspeva na sončnih legah in v vlažnih tleh, kar pomeni, da ga je poleti treba dovolj intenzivno zalivati. Liste lahko obrezujemo čez celo leto, saj se novi poganjki tvorijo hitro in številno. Pazimo le, da liste odrežemo dovolj visoko, da ne poškodujemo poganjkov v rozeti.
V prvem letu stebla z listi zrastejo do višine 30 ali 40 cm, ko tvori seme, pa stebla s kobulo poženejo tudi do dobrega metra višine.
Seme peteršilja je priljubljena hrana ščinkavcem, na liste pa metulji iz družine lastovičarjev radi odložijo svoja jajčeca, iz katerih se razvijejo gosenice, ki na listih hitro naredijo veliko škode. Peteršilj lahko napade tudi listna pegavost, ki jo povzroča gliva Alternaria radicina. Pojavi se lahko tudi črna gniloba (Rhizoctonia solani). Proti škodljivcem se lahko borimo s poparkom pelina, žajblja in ognjiča, ki preprečujejo širjenje gliv ter izboljšujejo naravne obrambne sposobnosti rastline.
